Danski avtor Jesper Juul v knjigi pojasnjuje razloge za nove vzgojne smernice, primerja načine vzgoje iz različnih delov sveta in vzgojne vzorce iz preteklosti z današnjimi.

Nekdanje destruktivne vrednote, kot so poslušnost, psihično in telesno nasilje in konformizem, ki so vladali v tradicionalni hierarhični patriarhalni družini, so se spremenile.

Odgovor nanje je bila demokratična vzgoja, ki pa tudi ni prinesla pričakovanih sprememb.

Jesper Juul zato ponuja premislek o novih vrednotah in poudarja, da je vzgoja dinamični dvosmerni proces, v katerem se razvijajo oboji, starši in otroci.

Dvosmernost obstaja zato, ker so otroci kompetentni in sicer od vsega začetka, od rojstva naprej imajo svojo osebnost in so zato po človeški in socialni plati kompetentni partnerji staršev.

Seveda to ne pomeni, da ne potrebujejo vodstva!

Odrasli se morajo naučiti, da tudi v motečem otrokovem obnašanju najdejo njegovo sporočilo.

Otroci staršem dajejo povratne informacije, ki jim omogočijo, da ponovno vzpostavijo lastno kompetentnost in zavržejo nekoristne, neljubeče in samouničujoče vedenjske vzorce.

Za to, da se lahko na ta način učijo od otrok, je potrebno veliko več kot to, da z njimi spregovorijo na demokratičnen način.

Pomeni, da morajo razviti tako obliko dialoga, kakršnega mnogi odrasli niso zmožni vzpostaviti niti z drugimi odraslimi - osebni dialog, ki temelji na enakovrednosti.

Enakovrednost dostojanstva, zahteva odprtost in spoštovanje različnosti, pri vzgoji pa to pomeni, da starši skupaj z otroki rišejo zemljevid osebnih in družbenih odnosov.